Nešportno navijanje – primerno za športna igrišča?
Zelo lep članek, katerega glavna tema je nešportno navijanje. Prebrati bi si ga moral prav vsak starš, ki si želi spremljati svojega otroka na športnih tekmovanjih, kakor so tudi naša srečanja Nogobikcev… prosimo preberite starši!
Avtor: Alenka Teran Košir
Ko se starši prelevijo v navijače svojih otrok, se lahko kaj hitro pojavi nešportno navijanje. Gledalci, navijači, starši lahko s svojim vedenjem in pretiranim vmešavanjem storijo več škode kot koristi.
Starševsko navijanje na otroka športnika v osnovi deluje spodbudno, lahko pa je njegov učinek ravno nasproten. Z vzkliki, ki so v nasprotju s trenerjevimi navodili, žaljivkami in drugim neželenim navijanjem lahko mlade športnike ohromijo in zbegajo.
V klubih in panožnih zvezah zato na različne načine iščejo ustrezne rešitve, deloma tudi z neformalnimi kodeksi starševskega obnašanja.
Večina je spodbujajoča, izstopajo pa tisti drugi
Športna psihologinja dr. Tanja Kajtna verjame, da večji del staršev na otroških tekmovanjih sicer navija spodbudno. Tam so prisotni zgolj zaradi opore otroku in logistične pomoči. Pogosto izstopajo ravno tisti, ki to počnejo preveč intenzivno, grobo in zavzeto, kar lahko na otroke vpliva negativno.
“Otrokom je včasih nerodno, na ta način so deležni negativne motivacije za nastop,” poudarja športna psihologinja. Prepričana je, da bi za razloge, ki starše ženejo v ekscesno navijanje, lahko našli več stičnih točk.
Dvojna avtoriteta in nepoznavanje pravil športa
“Lahko je razlog ta, da starši ne poznajo narave športa in tako na primer na tenisu navijajo tako kot v rokometni dvorani. Nekateri pa prek športa svojih otrok kompenzirajo svoje športne neuspehe in preprosto ne znajo ločevati sebe in otroka. Prav zadnji so najbolj težavni tako na tekmah kot v odnosu do trenerja, ki bi moral biti, za otroka glavna športna avtoriteta,” dodaja Tanja Kajtna.
Starši naj spodbujajo otrokov trud, šele nato rezultat
Športni psiholog Aleš Vičič poudarja, da je starševsko navijanje samo po sebi izredno pozitivno in dobrodošlo. “Starši naj nagrajujejo in spodbujajo otrokov trud, šele nato njegove uspehe oziroma dobro izvedbo.
Tretji korak navijanja bi se moral nadaljevati po koncu tekme, ko je treba v primeru poraza ali slabšega nastopa, otroku ponuditi brezpogojno oporo,” poudarja Vičič.
Strinja se, da se na tekmah pojavlja tudi nešportno navijanje, ki se odraža v preglasnem navijanju in pretiravanju. To pri otrocih lahko sproži sram in neodobravanje v očeh drugih v skupini, pa tudi v očeh trenerja.
Zavzemanje za fair play
korektno navijanje je želja vsakega otroka
Eno od rešitev Vičič vidi v zavzemanju za fair play, za moralno vedenje na igrišču in tik ob njem.
“To je v prvi vrsti naloga trenerja, ki otroka uči spoštovanja čiste igre, takoj zatem pa staršev, ki svojega otroka učijo ali pa ne učijo čustvene samokontrole, ki je tu pomembna,” poudarja Vičič, ki ga bolj kot hipni učinki takega vedenja na otroka zanimajo dolgoročni učinki.
V primeru ekscesnega načina navijanja pozitivnih učinkov dolgoročno nikakor ni na vidiku, pravi.
Ukrep NZS: ne tekma, le igra
Tudi pri Nogometni zvezi Slovenije so že pred leti ugotovili, da so pritiski na najmlajše preveliki. Tako pritiski trenerjev kot tudi staršev.
“Trenerji so na tekmah starostnih kategorij od 9 do 11 let videli priložnost za rezultatsko dokazovanje. Tudi odzivi staršev so bili različni in predvsem čustveni,” pojasnjuje odgovorni vodja tehničnega sektorja na NZS Matjaž Jaklič. Dodaja še, da so kot delno rešitev te problematike uvedli ukrep, ki določa, da otroci v kategoriji U9 in U11 samo igrajo in ne tekmujejo.
“Prednost ima proces treninga, želimo, da se otroci učijo, naravno razvijajo, rezultat pa ni v ospredju,” pravi Jaklič.
Podobno velja tudi v rokometu, kjer na tekmovanjih mlajših dečkov in deklic C šteje samo igra, rezultat pa ni pomemben.
V ospredju morata biti zabava in druženje
Glavna ideja je, da na tekme in turnirje prenesejo tisto, kar so se naučili na treningih, v ospredju pa morata biti zabava in druženje. “S tem smo trenerjem, ki želijo učiti, dali možnost, da otroke dejansko kaj učijo. Odziv trenerjev, klubov in otrok je zelo pozitiven,” so nam sporočili z NZS, kjer se zavedajo, da je vedenje staršev na tekmah občasno tudi težavno, zato želijo v programu ozaveščanja narediti več ravno pri kodeksu obnašanja staršev in s tem preprečevati nešportno navijanje.
Zaradi osebnih ambicij se čustvenim odzivom težko izognemo
“Starše pogosto vodijo osebne ambicije, zato se čustvenim odzivom vedno težko izognemo. Vsi starši svojemu otroku želijo najbolje, z vidika nogometno-pedagoškega procesa pa je nesprejemljivo, da skušajo s svojimi opazkami s tribune voditi otroka na igrišču. Tudi otroci se čustveno odzivajo na reakcije in če takšno vedenje ponotranjijo v tako zgodnji fazi, bodo podobno prakso prenesli tudi na svoje otroke,” so še zapisali pri NZS.
Kaj pravijo trenerji?
Trener je celo prekinil tekmo
Neprimerno navijanje in “modrovanje” staršev, ki se nehote prelevijo v trenerje, pa vpliva tudi na predstave otrok.
Enajstletni Lovro Dovžan, ki je pred leti treniral nogomet, zdaj pa je povsem vpet v smučarske skoke, je to na lastni koži že okusil.
Neprimerno navijanje se najbolj občuti na nogometnih zelenicah, pravi. “Pritiski staršev so pripeljali celo tako daleč, da je trener prekinil tekmo in starše vprašal, kdo je zdaj trener. Za nekaj časa so se sicer umirili, a ne za prav dolgo,” se spominja.
Kot smučarski skakalec zdaj s tem nima nobenih težav, je pa nešportno navijanje lahko neproduktivno tudi na tekmah v smučarskem teku.
“Če nekdo navija za tekmovalca, ki je tik za teboj, boš v tistem trenutku dal vse od sebe, a se žal na ta način povsem izčrpaš.”
Motečim staršem pove svoje.
Nogometni trener Zoran Zeljković, ki trenira širok spekter nogometašev, od najmlajših do profesionalcev, opaža, da je vmešavanja staršev z leti vedno več, saj narašča število tistih, ki želijo biti prisotni tudi na treningih in ne samo na tekmah.
“Starši, ki imajo običajno večjo željo po uspehu kot njihovi otroci, s svojim vmešavanjem naredijo več škode kot koristi. Takim povem svoje mnenje, a nekaterih se preprosto ne da premakniti. Otroci so zbegani in ne vedo, koga upoštevati, zato jim pogosto svetujem, naj skušajo odmisliti tisto, kar se dogaja v okolici,” svetuje Zeljković.
Starše je treba že na začetku sezone seznaniti z navijaškim bontonom, so prepričani sogovorniki.
Starše je treba podučiti o navijaškem bontonu
S tem sem se strinja tudi Marko Markovič, trener pri košarkarskem klubu Slovan, ki mu uspe spregledati takšne motnje, se pa zaveda, da vplivajo na igralce.
“Pri tej težavi največjo vlogo igrata ustroj športnega kluba in trener. Le ta mora podučiti starše in otroke, kaj pomeni navijaški bonton. Vsi skupaj delamo za isti cilj in le s spoštovanjem pravil bomo trenerji in otroci uspešni, starši pa zadovoljni na tribuni.” Trener pri ljubljanskem klubu se je v svoji trenerski karieri že večkrat srečal s starši, ki jih je moral umiriti. Povabil jih je na razgovor o njihovih pričakovanjih z željo preprečiti nešportno navijanje.
“Da bi se temu čim bolj izognili, pred začetkom vsake sezone skličemo sestanek, kjer predstavimo naš način dela in načrte. Staršem prikažemo organizacijo in bonton navijanja oziroma t. i. Častno starševsko, v kateri so zapisana pravila vedenja. Naš vzgled je pomemben in tega se moramo zavedati,” pojasnjuje Markovič.
Starši naj spodbujajo
Tudi rokomet ima podobno izjavo kot košarka. Gre za izjavo o fair playu, ki jo pred začetkom sezone podpišejo starši in otroci. Rokometni trener Jure Kavšek iz Rokometnega kluba Mark Olimpija se zaveda, da gre zgolj za simbolično potezo, a neka informacija s katero poskušajo omejiti nešportno navijanje vendarle je.
“V rokometu z ekscesnim navijanjem staršev niti nimamo tako velikih težav kot na primer v nogometu. Če pa že so, so zaradi staršev, ki skušajo s svojimi otroki živeti svoje sanje,” dodaja. “Vloga staršev v športu bi morala biti zgolj spodbujanje, ne pa da jih zanima samo rezultat. Pomembneje kot to je, da se otrok na tekmi bori, da je vztrajen,” poudarja.
Žena nekdanjega reprezentanta izpostavlja varnostni vidik otroških tekem
Sara Bosnić Galić, žena nekdanjega nogometnega reprezentanta Marinka Galića, nekdanja teniška igralka in teniška trenerka, pa izpostavlja še drugi vidik starševskega navijanja, in sicer varnostni.
Vnos alkohola na tekme in odsotnost varnostnikov
Kot redna obiskovalka športnih prireditev za najmlajše, predvsem nogometnih, opaža cel kup pomanjkljivosti. Ni težava zgolj nešportno navijanje… med drugim se pojavljajo še prinašanje alkoholnih pijač na športne prireditve do odsotnosti varnostne službe.
“Starši na otroške tekme brez težav prinašajo alkohol, medtem ko zaradi zakona o omejevanju porabe alkohola, ki prepoveduje vnos alkohola na organizirane športne prireditve, to na članskih tekmah ni mogoče. Tako pa vidite šestletne otroke, ki tečejo po nogometni zelenici, na tribuni pa ‘navijajo’ starši s pollitrskim kozarcem piva v rokah,” se zgraža Galićeva.
Ko starši postanejo trenerji
“Na otroških tekmah ni varnostnikov, ki bi lahko s prizorišča umaknili starše, ki se zaradi frustracij odločajo za nešportno navijanje. To se še posebej opazi na tekmah, kjer se merijo otroci različnih narodnosti, ras ali veroizpovedi. Nekaterim ventili takrat dobesedno popustijo, otroci pa so posledično popolnoma zmedeni.”
Ne vedo, katero avtoriteto naj upoštevajo, starševsko ali trenersko. Kar naenkrat starši postanejo trenerji, opozarja Galićeva, ki več ekscesov opaža v ekipnih športih kot na individualnih, kot je na primer tenis.
